Biti na vrhu, imeti pozornost, biti spoštovan, biti JAZ. Občutek izpopolnjenosti, sreče, samozavesti, moči. Zmage, pokali, stopničke, medalje, intervjuji, medijska pozornost, pokrovitelji. Moja identiteta = vrhunski športnik. A slej ko prej pride tudi dan, ko se zbudiš in se vprašaš: »Kdo sem? Kaj sem? Kaj znam? Kaj želim? Kaj zmorem? Kako naprej?« Pride dan in zavedanje, da vsa ta leta trdega dela, truda, energije in strasti, predanosti in vztrajnosti, odrekanja danes nimajo več smisla. Pride dan, ko nastopi praznina, tema, nemoč, žalost in občutek, ki ti vse bolj glasno govori da je konec. 

Težko je, ko izgubiš delo. Težko je, ko veš, da te ta korak še čaka. Težko je, ko si v delovnem okolju, kjer občutiš samo praznino ali celo žalost, jezo. Vsi mi »navadni« posamezniki, ki nismo nikoli okusili, kaj pomeni vrhunski šport, si lahko samo bežno predstavljamo, kaj tudi pomeni občutek izgube identitete. Prav to je namreč občutek, ki ga imajo mnogi vrhunski športniki ob zaključku športne kariere pri prehodu na novo pot.

Po BBC-jevi raziskavi »State of Sport – Life after Sport“« iz leta 2018 se 50% športnikov ob in po zaključku športne kariere sooča z izzivi duševnega in čustvenega zdravja. Raziskava je bila opravljena med nekdanjimi vrhunskimi športniki, dejavnimi na področju nogometa, kriketa in rugbyja, zagotovo pa lahko vzporednice potegnemo tudi s športniki, ki so bili aktivni na drugih področjih.