To vprašanje je eno najbolj neprijetnih vprašanj, ki si jih profesionalni športnik lahko postavi. Prej ali slej prav vsi poklicni športniki zaključijo svojo športno pot. Gre za eno najbolj stresnih obdobij v življenju poklicnega športnika, ko se zaključi neko obdobje in način življenja kot si ga poznal do takrat. Nekateri športniki se uspejo pozicionirati že med športno potjo in prevzamejo funkcije znotraj športnih klubov ali organizacij, za večino, ki jim to ni uspelo, pa je prehod po koncu športne kariere ob vsej negotovosti, ki se ob tem poraja, izjemno stresen. Prav zato ni presenetljivo, da po nekaterih raziskavah kar 50% profesionalnih športnikov ob koncu svoje športne poti trpi za depresivnimi motnjami.

Sam se dobro spomnim svojih občutkov ob koncu športne kariere. Poškodbe in leta so rezultirala v zmanjšanjem povpraševanju s strani klubov in zavedal sem se, da se bliža čas, ko se bom moral odločiti kaj početi v prihodnosti. Poleg negotovosti je prevladoval predvsem občutek nesamozavestnosti, saj sem se še kako dobro zavedal, da nimam nobenih relevantnih delovnih izkušenj, ki so pri delodajalcih eden najbolj pomembnih kriterijev pri izbiri kadrov. Nekaj najbolj osnovnega, kot je pisanje življenjepisa, je pri meni predstavljalo problem, saj nisem mogel naštevati rokometnih klubov med izkušnje, ko se prijavljam za prodajalca ali kaj podobnega. Pri športnikih je poleg izkušenj velikokrat problem tudi izobrazba, saj mladost v pravilu posvetijo treningom, izobraževanje pa postavijo na stranski tir. Ko se vse to sešteje, je jasno zakaj imajo delodajalci (seveda obstajajo izjeme) pomisleke pri zaposlovanju športnikov, še bolj pa je jasno, da športniki niti ne vedo kje in kako bi začeli ter se lotili prehoda s športne na poklicno/poslovno pot, oziroma v vsakdanje življenje.